Pozdravljeni v oddaji Second Hand. Danes si bomo ogledali ozadje sveže uspešnice One Night/All Night od Justice in Tame Impala. Francoski elektronski glasbeni duo Justice in avstralski glasbeni projekt Tame Impala sta izdala pesem kot prvo novo glasbo dua po skoraj osmih letih, po njihovem studijskem albumu Woman iz leta 2016. Pesem služi kot vodilni singel novega albuma Hyperdrama, skupaj z "Generator", drugo pesmijo z albuma. »Želeli smo, da 'One Night/All Night' zveni, kot da bi temačna/tehno stran Justice našla disko strani Kevina Parkerja od Tame Impala. Ta pesem niha med čisto elektronsko glasbo in čistim diskom, vendar nikoli ne dobiš obeh hkrati. Preklapljanje iz enega v drugega poteka čez cel album in je morda najbolj jasno prikazan v 'One Night/All Night.' Za tehno vpliv, ki ga opisujejo, so uporabili sempl izpred skoraj 30 let. Izhaja iz techno skladbe Jeremyja The Flow iz leta 1995, ki je bila v uporabi precej upočasnjena. Njen avtor, J. C. J. Hanneman, ki jo je izvedel pod psevdonimom Jeremy, je naveden kot soavtor One Night/All Night, na veliko presenečenje Hannemana samega. Jorn Hanneman je hardcore producent iz Nizozemske, ki pa ni več aktiven v glasbi. Dejaven je bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in opaža več odmeva okoli njegovega starega opusa. Že v zgodnji mladosti se je Jorn navdušil nad glasbo. Pri 6 letih je začel igrati klavir in pri 14 letih že igral v več skupinah. Po izkušnji z elektronsko glasbo (Front 242/Kraftwerk) pa se je njegova glasbena preferenca kot glasbenika obrnila v elektronsko glasbo. Skladbe je začel producirati sam, kot Public Domain, Dr Phil Omanski, Jeremy in Ard und Jorn ter seveda kot Jorn. Poleg tega ima Jorn velik sloves enega redkih producentov, ki je sposoben producirati v več slogih. Sočasno je začel z DJ-janjem, tudi na zelo cenjenih rejvih, kot so Thunderdome, Earthquake in Hellraiser.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes jo povečamo 30-letnici albuma ‘Yo! Bum Rush The Show’ najbolj semplane hip hop skupine vseh časov, Public Enemy. Public enemy so si sicer tudi sami radi sposojali, tako da se jih bomo lotili z obeh strani semplarske zgodbe. Public Enemy prihajajo iz Long Islanda, New York. Skupino so ustanovili Hank Shocklee, Keith Shocklee, ki je deloval pod imenom The Bomb Squad in Carl Ridenhour aka Chuck D iz Queensa, ki je bil skupinin frontman ter je pred tem deloval kot DJ za Spectrum City soundsystem konec 70-tih. Leta 82 je Spectrum City dobil radijsko oddajo na postaji WBAU. Tam so srečali še bodočega producenta, Bill-a Stephney-a, in Chuckovega študentskega prijatelja, William Drayton-a aka Flavor Flav, moža z uro. Kmalu so pritegnili pozornost Def Jam-ovega Rick Rubin-a, ki jih je takoj vzel pod svojo založbo. Na začetku so Public enemy bili zgolj kup DJ-ev iz New Yorka, ki so se odločili, da bodo ustvarjali glasbo, socio-politična angažiranost je prišla kasneje. Z radijsko podporo in soundsystem filozofijo, je kmalu bilo jasno, da bodo ustvarjali predvsem ogromno hrupa, še posebej, ko se je za gramofoni priključil še Terminator X, katerega je sicer kasneje zamenjal DJ Lord. Uporaba Def Jam-ove standardne 808-ke in kitarskih vložkov se je dvignila še za stopnjo višje, kot je to bilo pri založbenih kolegih tistega časa – Beastie boys-ih in LL Cool J-ju. Zvok je postal gost in temen, črn in močan. Public enemy nr.1 je bila z debutantskega albuma ‘Yo! Bum Rush The Show’ najbolj komercialno uspešna in dobro nakazuje skupinine korenine in zametke nadaljnjega dela. Ker smo ravno pri semplih, se posvetimo dvema semploma, ki sta bila uporabljena za naslednji 'break'. Del breaka je predelava začetka legendarne Kurtis Blow-ove AJ Scratch. Ph pesem AJ Schratch smo gostili tudi na naši lestvici najbolj semplanih pesmi vseh časov, in sicer na 31. mestu. Drug del breaka je prav tako pričetek znane old school hip hop pesmi, Feel the Heartbeat od The Treacherous Three. Če se vrnemo pesmi Public enemy nr.1 in albumu Yo! Bum Rush The Show, je to pričetek izjemne kariere, ki je imela na hip hop produkcijo izjemen vpliv. S kasnejšo nadgradnjo besedil s socio-političnimi temami in dodelavo zvoka, je skupina postala stereotip za surovo glasbeno izražanje. Pomembnost MC-ja kot je bil Chuck D za svet hip hopa in širše je bila enormna za možnost izražanja kritike zatiralskega sistema s strani Afro-Američanov in politično angažirane mladine po svetu. Hip hop je z njim postal CNN črne Amerike, termin 'fake news' pa je Chuck D skoval že desetletja preden je ta postal popularen. The Bomb Squad-ova v več plasteh s sempli prežeta produkcija, ki je Chuck D-ja in ekipo še podkrepila, je dokončno zaokrožila stil skupine, ki je svojo nepopustljivost, surovost in realnost uprizarjala na vseh nivojih, glasbi, besedilu, ovitkih in koncertnih nastopih. Na tem mestu omenimo še en uporabljen sempl, ki pa je pesem Public enemy nr.1 najbolj zaznamoval. Gre za Fred Wesley and The J.B.'s- ovo pesem Blow Your Head, ki smo jo prav tako srečali na naši lestvici, na 49-tem mestu. Kakšen vpliv je skupina imela na hip hop, verjetno pove že dejstvo, da je samo pesem Public enemy nr.1 semplana v preko 250 kasnejših pesmih.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo 25-ti obletnici albuma in Snoop Dog-ovega prihoda na sceno, ki je imel na razvoj moderne glasbene scene izjemen vpliv. Konec leta 93 je Snoop Dogg izdal svoj debutantski solo album Doggystyle. Na krilih prispevka v Dr. Drej-evem debutantskem albumu The Chronic leto prej, je Doggystyle Snoop-a takoj ponesel med zvezde. Doggystyle je šel po stopinjah The Chronic in postal eden najpomembnejših v eri, ki je zaslužna za popularizacijo G-Funk zvoka, ki sloni na West Coast Funk, P-Funk in Boogie semplih, katerim je dodana še izredna produkcija. Album je dosegel 4-kratno platinasto prodajo, Snoop pa je od takrat prodal preko 23 milijonov albumov v ZDA oziroma 35 milijonov albumov po svetu. Calvin Cordozar Broadus Jr., ki ga poznamo pod imenom Snoop Dogg, pa ni znan zgolj po svojem delu kot reper, pevec in glasbeni producent, temveč sta mu poseben izgled in osebnost zagotovila kariero tudi na področju televizije, filma in poslovnega sveta. Njegova glasbena kariera se je dejansko začela šele leta 92, ko ga je odkril Dr. Dre in ga vključil v nastanek svojega prvega singla sploh, "Deep Cover". Seveda pesem vsebuje semple, tokrat samo dva: Sly & the Family Stone-ova Sing a Simple Song je uporabljena za ritem, (I Know) I'm Losing You od The Undisputed Truth pa je uporabljena za vokalne vložke. "Deep Cover", ki je znana tudi kot "187", Drejev prvi singl, je nastal tik po njegovem odhodu iz N.W.A. Pesem je napisal za istoimenski film, hkrati pa je bil tudi Snoop-ov prvi javni nastop. Sodelovanje se je po uspešnem prvem poskusu nadaljevalo, in Snoop je imel bistveno vlogo pri nastanku Dre-jevega debutantskega solo albuma The Chronic. "Nuthin' but a 'G' Thang" je prvi singl s tega albuma in Snoop je v njem. Pesem je s strani Rock and Roll Hall of Fame izbrana v zbirko 500 pesmi, ki so oblikovale rock and roll, XXL magazine pa jo je razglasil za najboljšo hip-hop pesem desetletja. V pesmi je uporabljenih 6 semplov, najpomembnejši pa je sempl iz pesmi "I Want'a Do Something Freaky to You" od Leon-a Haywood-a. Po uspehu albuma Chronic je prišel čas, da se v solo projektu dokaže še Snopp. Nastal je Doggystyle, debutantski solo album, zgolj leto kasneje, konec leta 93. "Who Am I? (What's My Name?)" je prvi singl z njega, ki je Snoop-a predstavil širšem občinstvu. Pesem, ki jo je seveda sproduciral Dr. Dre, vključuje semple iz kar 9 pesmi, najpomembnejši pa so: v refrenu in nadalje sempl iz George Clinton-ove "Atomic Dog", interpolacija "Give Up the Funk (Tear the Roof off the Sucker)" od Parliament intro pesmi vključuje še sempl iz "Pack of Lies" od The Counts ter vokalni sempl (the bomb) iz "P. Funk (Wants to Get Funked Up)" od Parliament. Kritiki so pohvalili Snoop-ov besedilni realizem in poseben vokalni ‘flow’ in Doggystyle je med glasbenimi kritiki pridobil status enega najpomembnejših albumov 90-tih ter enega najvplivnejših hip-hop albumov sploh. Podobno kot pri The Chronic, je izrazit zvok iz Doggystyle pomagal pri vzpostavitvi hip-hop zvrsti G-funk najširšem krogu poslušalcev in izpostaviti West Coast hip hop sceno kot dominantno silo ranih 90-tih, ki je pomagala oblikovati glasbo kot jo poznamo danes.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo novi stvaritvi skupine Thievery corporation z naslovom Letter to the editor. Thievery Corporation prihajajo iz Washingtona, delujejo pa kot kolektiv, ki ga vodita Rob Garza in Eric Hilton, v njem pa sodelujejo po potrebi še Rob Myers, Loulou Ghelichkhani, Natalia Clavier, Frank 'Booty Lock' Mitchell, Mr. Lif, Jeff Franca in Ashish Vyas. Njihov stil je sestavljen iz elementov dub-a, acid jazz-a, reggae, klasične indijske, brazilske, elektronske glasbe in hip hopa. Z delovanjem so pričeli leta 95 v Wasingtonskem Eighteenth Street Lounge. Garzo in Hiltona, ki je delni lastnik Lounga, je povezovala ljubezen do klubskega življenja in glasbe, kot je jazz, dub in bossa nova. Zanimalo ju je, kako bi zvenel mix teh stilov in leto kasneje sta zagnala studio in Eighteenth Street Lounge Music založbo in pričela z delom. Že takoj sta s pritegnila zanimanje s prvima 12-inčnima stvaritvama: "Shaolin Satellite" ter "2001: a Spliff Odyssey". Sledil je še debutantski album Sounds from the Thievery Hi-Fi, s katerim sta se še bolj potrdila v očeh kritikov. V svojih intervjujih kot inspiracijo rada navajata ljubezen do Brazilske kulture in glasbe, še posebej Bossa Nova glasbeno strujo iz 60tih let. Nekatera njuna prva dela so prav tako posvetila klasikom tega stila kot sta Joao Gilberto in Tom Jobim. Izdala sta tudi kompilacijo "Sounds From The Verve Hi-Fi", ki je 'best of' varijanta glasbe Verve Records, ki vključuje jazz, bossa nova in latin jazz glasbo 60tih in 70tih let. Po 11 letih delovanja izdajajo že svoj 10ti album, The Temple of I & I, ki pa se tokrat obrača k Jamajki, kar se jasno sliši tudi v pesmi Letter to the editor. Kot pravi Hilton: ''je inovativnost, duša in moč jamajške glasbe konstanten vir kreativne mane za skupino'' Kot je zaznati tudi v Letter to the editor, so Thievery corporation močno politično naravnani, kot nenazadnje nakazujejo tudi naslovi njihovih albumov, kot naprimer Radio Retaliation in seveda mnogih pesmi. Menijo, da kot znani umetniki nimajo izgovora, da bi o nepravicah, vojnah, lakoti in drugih perečih vprašanjih ostali tiho. Če se vrnemo glasbi in namenu naše oddaje, so za svojo pesem Letter to the editor uporabili zelo zanimiv glasbeni element. Gre za poseben sempl, saj prihaja iz baze podatkov iz sintisajzra. Sintisajzer nosi ime VL-1 in je prvi Casiov instrument iz VL-Tone produkcije, zato je večkrat imenovan kar VL-Tone. Sicer je kombinacija kalkulatorja, monofoničnega sintisajzerja in sekvencerja, v prodajo pa je šel leta 79. bil je prvi komercialni sintisajzer, ki se je prodajal po ceni 70 dolarjev. Zaradi svoje cenene konstrukcije in nerealističnega, unikatnega low-fidelity zvoka ima med ljubitelji elektronske glasbe in širše poseben, če ne kultni status. Iz ritem sekcije VL-1, predvsem ritma Rock 1 ali Rock 2 in Piano zvoka je za svoje pesmi črpala nepregledna množica umetnikov. Verjetno najbolj znana uporaba je tista v pesmi Da Da Da skupine Trio. Podobno so se zadeve lotili tudi The Fall v pesmi "The Man Whose Head Expanded", v novejšem času ga je uporabila tudi Fergie v "Clumsy", pa Deee-Lite v "Who Was That", Lady Gaga v "Government Hooker", Panic! at the Disco v "Far Too Young to Die" in Robbie Williams v 'Rudebox' .
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes jo posvečano v nedeljo preminuli legendi jazz glasbe, ki ga poznamo pod umetniškim imenom Al Jarreau. Ameriški pevec in glasbenikje združeval jazz s soulom in popom in je imel svoj poseben stil. Za svoje delo v skoraj 50 letni karieri je prejel sedem Grammyjev ter zvezdo na Hollywoodski poti slavnih. Najbolj je znan kot vokalist v naslovni pesmi televizijske serije Moonlighting, sodelovanju v dobrodelni izvedbi pesmi We Are the World iz leta 85 ter po albumu Breakin Away iz leta 81. S tega albuma prihaja tudi pesem We're in This Love Together, ki je bila velik hit in so jo radi semplali, na primer Tony! Toni! Tone! za svoj hit Dance hall, zelo radi pa so jo predvsem prirejali mnogi kasnejši glasbeniki. Jarreau prihaja iz Milwaukee, Wisconsina, in je član številčne družine. Ker sta oba starša v sklopu cerkvenih koncertov pela oziroma igrala klavir s svojimi otroci se je Jarreau hitro navdušil za glasbo. Že na fakulteti, kjer je doštudiral psihologijo, je pel v skupini The Indigos. Kasneje se je pridružil triu, ki je sodeloval z George Duke-om in združil moči s kitaristom Julio Martinez-om, s katerim sta postala atrakcija v lokalnem klubu Gatsby's, kar ga je motiviralo za zagon profesionalne glasbene kariere. Leta 75 ga je pri sodelovanju s pianistom Tom Canning-om zaznala založba Warner Bros in že februarja 76 je nastopil na NBC's new Saturday Night in pogoji za kritično in komercialno uspešen album We Got By, so bili postavljeni. Sledili so še nadaljnji uspehi z albumi Glow, Look To The Rainbow in Breakin' Away, ki je ostal njegov najboljši album, čeprav jih je kasneje izdal še 15, skupaj pa kar 21. Jarreau si je leta 90 vzel daljši oddih od snemanja, saj je želel predvsem koncertirati, kar je bila njegova največja ljubezen, ter se posvetiti novim projektom, hkrati pa je iskal založbo z večjim posluhom za svoje potrebe, kar je kasneje našel pri Verve records. Sledil je znan nastop na Molde International Jazz Festival leta 1996 z Joe Sample, Chick Corea, Kathleen Battle, Miles Davis, David Sanborn, Rick Braun in George Benson-om. Ljubezen do koncertiranja ga v starosti večkrat je pripeljala do roba zdravja. Leta 2010 so se pričele pojavljati prve resne težave med turnejo z aritmijo, leta 2012 pa še s pljučnico. Takoj ko si je opomogel, se je Jarreau takoj vrnil na turnejo, kar pa se je letos izkazalo za preveč za njegovih 76 let. Izčrpanost je bila raztlog za hospitalizacijo v začetku meseca, v nedeljo 12. februarja pa se je poslovil. Jarreau je znan tudi po sodelovanjih, omenjenem sodelovanju na We are the world ter sodelovanju z Natalie Cole pri pesmi Mr. President, ki je prav tako bila izdana v humanitarne namene, na katerem področju je bil Al zelo aktiven. Pesem, ki je za nas pomembna iz vidika oddaje, je njegovo sodelovanje z Quincy Jones na njegovi pesmi If I Ever Lose This Heaven, kjer se jima pridružita še Minnie Riperton in Leon Ware. If I Ever Lose This Heaven so zelo radi semplali, prav tako pa so pesem radi prirejali. Med artisti, ki so se lotili prirejanja, pa najdemo tudi velike zvezde kot so Average white band, Sergio Mendez, Billy Griffin, Jonathan Butler, prirejali pa so jo še mnogi drugi.
