Dobrodošli v oddaji Second Hand. Danes si bomo ogledali ozadje sveže pesmi skupine Duran Duran, "Evil Woman". Izid pesmi je sledil promociji letošnje luksuzne izdaje lanskoletnega albuma Danse Macabre. »Letos je bil navdih nekako še vedno prisoten,« je v sporočilu za javnost komentiral klaviaturist Nick Rhodes, »in všeč mi je bila zamisel o razširitvi zbirke ... Zakaj ne bi dodali nekaj pesmi, o katerih smo prvotno razmišljali, zdaj, ko smo imel razkošje malo več časa?« Pevec Simon Le Bon in družba prinašajo to živahno in hitro pesem, vključno s svojimi slogovnimi značilnostmi z disko ritmom, funky kitarskimi brenkali in rezkimi sintetizatorkimi linijami. Danse Macabre, ki je lani izdan na tematiko noči čarovnic, je njihov 16. studijski album. Sam album je bil zbirka prenovljenih starejših originalov, novih pesmi in priredb, kar je tudi primer pri "Evil Woman", ki je priredba, prenovljena različica pesmi Electric Light Orchestra iz leta 1975, prvič izdane na petem albumu skupine, Face the Music. Lynne je pesem napisal hitro kot 'polnilo' za album, ko je bil Face the Music že skoraj dokončan, vendar se mu ni zdelo, da z njo imajo dober singel. Rekel je: ''To sem napisal v nekaj minutah. Preostanek albuma je bil narejen. Poslušal sem ga in pomislil: 'Ni dobrega singla.' Zato sem skupino poslal na nogometno tekmo in si na kraju samem izmislil 'Evil Woman''' Leta 2022 jo je Lynne uvrstil med devet svojih najljubših pesmi ELO. Ko je konec leta 1975 izšla kot singel, je pesem postala prva svetovna uspešnica skupine. Ponovno je bila izdana leta 1978 na The ELO EP.
Dobrodošli v oddaji Second Hand. Danes se bomo osredotočili na ozadje »Murdergram Deux«, težko pričakovanega prvega sodelovanja LL Cool J in Eminema. Pesem je četrti singel z dolgo pričakovanega LL Cool J-evega albuma, The FORCE, ki naj bi služil kot nadaljevanje albuma iz leta 1990, 'Mama Said Knock You Out'. To je 14. album COOL J in njegov prvi po 11 letih. Skladbo – nadaljevanje originalnega LL-jevega »Murdergram« – sta producirala Eminem in Q-Tip, LL-jeva priljubljena rap legenda in nekdanji član skupine A Tribe Called Quest, ki je produciral celoten album. Čeprav je to prva skupna uradna izdaja dua, sta pred tem že izvajala skladbi »Going Back To Cali« in »Rock The Bells« na slovesnosti Rock Hall of Fame leta 2021. Začetek »Going Back To Cali's« je posledično semplan za konec sveže pesmi. Za zvok nove pesmi pa je produkcijska ekipa uporabila tudi skoraj tako star sempl kot je star LL. Prihaja iz pesmi "Donna's Dilemma" Anthonyja Kinga iz leta 1978. O njem sicer ni znanega veliko. Britanski tekstopisec in aranžer, pogosto imenovan Tony King, je deloval od okoli 1960, večinoma v 70-tih, in je bil nedavno predstavljen na več kompilacijah. Bil je knjižnični skladatelj in plodovit aranžer godal za reggae plošče, namenjene pop trgu. Produciral je album pod imenom Synthesizers Unlimited in sodeloval pri projektih The Tony King Orchestra in The Tony King Sound. V sedemdesetih je posnel tudi album Lost star, s katerega izvira pesem Donna's Dilemma, ki sta jo nedavno semplala LL Cool J in Eminem za svežo uspešnico »Murdergram Deux«.
Dobrodošli v oddaji Second Hand. Danes se bomo v njej poklonili Richardu Tandyju, klaviaturistu Electric Light Orchestra, ki je nedavno preminil. Electric Light Orchestra (ELO) je angleška rock skupina, ustanovljena v Birminghamu leta 1970. Njihovo glasbo zaznamuje zlitje popa in klasičnih aranžmajev s futuristično ikonografijo, Tandyjev prispevek k njihovemu zvoku pa je bil ogromen, saj je igral na množico klaviatur, Minimoog, klavinet, melotron in klavir. Zaradi uspeha benda in posebnega zvoka je bila njihova glasba nenehno semplana in prirejana in sicer v več kot 500 primerih. Njihova pogosto prirejena pesem Xanadau z Olivio Newton-John, je bila velika uspešnica leta 1980. V originalnem 13-letnem obdobju aktivnega snemanja in turnej so ELO prodali več kot 50 milijonov plošč po vsem svetu in prejeli številne nagrade. Leta 2017 so bili štirje ključni člani skupine ELO (Wood, Lynne, Bevan in Tandy) sprejeti v Dvorano slavnih rokenrola. Po besedah glasbenega novinarja Simona Pricea so ELO: nedvomno najbolj nekul, celo kljubovalno anti-kul med vsemi ... Vzorčili so jih na desetine in desetine izvajalcev, od Company Flow do Pussycat Dolls, če greš iskati. Tu in tam v moji novinarski karieri je bilo mogoče slišati sodobno skupino, da prizna vpliv ELO; Flaming Lips in Super Furry Animals sta dva primera. Toda skupina, v kateri zaznam največ ELO DNK, je povsem zunaj rock žanra: Daft Punk." Pesem Evil Woman so med številnimi drugimi semplali tudi omenjeni Daft Punk in Pussycat dolls, njihova najbolj semplana in prirejena pesmi pa je Don't Bring Me Down. Leta 1985 je Tandy ustanovil Tandy Morgan Band, v katerem sta bila Dave Morgan in Martin Smith, ter izdal konceptualni album Earthrise. Z leti je nadaljeval z delom in se leta 2012 ponovno združil z Lynne pri drugem projektu ELO, naboru največjih uspešnic skupine v živo. Zbrali so se še večkrat, pogosto na dobrodelnih koncertih. Pred dobrim mesecem so ELO napovedali poslovilno turnejo. Za zdaj ni jasno, ali se bo turneja zgpdila brez Tandyja.
Dobrodošli v oddaji Second Hand. Danes bomo praznovali 50. obletnico albuma Barryja Whitea, kateri je utrdil status te RNB legende. To je njegov tretji album, Can't Get Enough, na katerem ga spremlja 40-članski Love Unlimited Orchestra. Če ga leta 2003 ne bi izgubili, bi Barry letos praznoval tudi svoj okrogli 80. rojstni dan. Dvakratni dobitnik nagrade Grammy je znan po svoji romantični podobi in distinktivnem bas glasu. Znano je bilo, da je hud kadilec, saj naj bi pokadil približno 150 cigaret na dan. Medtem ko je bil v zaporu, star 16 let, zaradi kraje Cadillac gum, je na radiu slišal It's Now or Never Elvisa Presleyja, kar je bila izkušnja, ki ji je kasneje pripisal, da mu je spremenila potek življenja. Po izpustitvi iz zapora je White zapustil ulično življenje in začel glasbeno kariero, v začetku 60. let posnel več singlov pod svojim imenom in v pevskih skupinah, kasneje pa delal tudi kot producent. Največji uspeh je dosegel v 70. letih prejšnjega stoletja kot solo pevec in z Love Unlimited Orchestra, kadar je ustvaril številne trajne soul, funk in disco uspešnice. Čeprav njegov tretji album, Can't Get Enough iz leta 1974, vsebuje le sedem pesmi, na njem najdemo njegovi dve največji uspešnici "Can't Get Enough of Your Love, Babe" in "You're the First, the Last, My Everything". Zanimivo je, da sta bili obe omenjeni uspešnici pogosto prirejani, a ne toliko semplani, najbolj semplana skladba z albuma pa je Mellow Mood (Pt. 1). Rekord po semplanju drži pesem I'm Gonna Love You Just a Little More Baby, ki je izšla leto pred albumom, ki praznuje danes, in je bila semplana v več kot 300 kasnejših pesmih. A osredotočimo se na drugo uspešnico z albuma Can't Get Enough. White je napisal pesem "Can’t Get Enough of Your Love, Babe" o svoji ženi med neprespano nočjo. To pesem še vedno predvajajo povsod - od spalnic do barov, tudi 50 let pozneje. Pesem je postala ena od njegovih podpisnih melodij, semplali in priredili pa so jo številni izvajalci. V osmrtnici, v kateri je White omenjen z vzdevkom "Mrož ljubezni", se je BBC spomnil "bogatih tonov enega najznačilnejših soul glasov svoje generacije, o katerem je bilo nekoč rečeno: 'Če bi čokoladna torta lahko pela , bi zvenelo kot Barry White.'"
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes pod drobnogled vzamemo svežo produkcijo Pete Tong-a ‘Love Can’t Turn Around’. Pete Tong je DJ, radijski voditelj in globalna dance legenda, ki se je za nastanek pesmi v ozadju povezal še s kopico ostalih težko-kategornikov dance scene, Riton, v Londonu bivajočo vokalistko Vula ter dolgoročnim sodelavcem Jules Buckley-em. Skupaj so ustvarili nalezljiv in za plesišča pripravljen hit s zasvajajočimi klavirskimi melodijami, funk ritmi in Vula-inimi močnimi vokali. ‘Love Can’t Turn Around’ je drugi singl s Pete Tong-ovega svežega EP-ja, Pete Tong + Friends: Ibiza Classics. Sam je o projektu povedal: “Pete Tong + Friends popelje Ibiza Classics zgodbo na novo raven. Bilo je izjemno inspirajoče sodelovati z nekaterimi mojimi najljubšimi glasbeniki, DJ-ji in producenti na osmih novih predelavah legendarnih pesmi in novi pesmi s Kölsch & Elderbrook. Komaj čakam da pričnemo še z živim igranjem.” Kot je možno zaslediti iz povedanega, gre pri pesmi za priredbo oziroma predelavo pomembne elektronske produkcije ‘Love Can’t Turn Around’ od Farley Jackmaster Funk iz leta 1986. Farley "Jackmaster" Funk je ameriški glasbenik, DJ in producent iz Chicago house in acid house scene. Znan je po pisanju in produkciji množice zelo vplivnih produktov elektronske glasbe 80-tih. Leta 1982 je njegov sostanovalec Steve "Silk" Hurley, ki je bil prav tako pomemben house pionir, izdal priredbo pesmi "I Can't Turn Around" od Isaac Hayes-a, ki je postala v Čikagu zelo popularna. Ko jo je Farley slišal, se je lotil še lastne verzije. Ohranil je večino Hurley-jevega instrumentalnega dela, spremenil refren iz "I Can't Turn Around" v "Love Can't Turn Around" ter zamenjal ostanek Hayes-evega besedila. "Love Can't Turn Around" je na UK Singles Chart leta 1986 dosegla deseto mesto in drži v zgodovini glasbe posebno mesto, saj je prva pesem tega žanra, ki ji je to uspelo in je pomagala popularizaciji house glasbe po celem svetu. Kot zanimivost, njegova acid house pesem "The Acid Life" je bila uspešno prirejena s strani Technotronic kot "Pump Up the Jam", a za to Farley ni dobil avtorskih nagrad ali priznanja. Razen izdaje lastnih pesmi je bil zelo aktiven kot remikser in producent za ostale glasbenike, prav tako je bil aktiven DJ v Čikagu in še danes nastopa po raznih prizoriščih.
Dobrodošli v oddaji Second Hand. Prejšnji teden smo se poslovili od legende rock'n'rolla Tine Turner, ki pa ni edini glasbeni velikan, ki nas je zapustil v zadnjem času. Umrl je še en zelo pomemben in vpliven umetnik. Komercialno ni bil tako uspešen in morda vam njegovo ime Ryuichi Sakamoto ni znano, a je imel s svojim delom ogromen vpliv na glasbenike. Njegova dela so na primer semplana ali prirejana vsaj dva krat bolj kot Tinina. Pionirski japonski glasbenik in skladatelj je leta 1978 zaslovel kot član Yellow Magic Orchestra. Melodija ene njihovih najpogosteje semplanih pesmi, Firecracker vam je morda ostala v spominu, ker so jo za svoje uspešnice semplali Jennifer Lopez, Afrika Bambaataa, De La Soul in Mariah Carey . Čeprav se je zdravil zaradi raka, ki so mu ga odkrili junija 2020, je Sakamoto še naprej ustvarjal dela v domačem studiu, kadar koli mu je zdravje dopuščalo. Z glasbo je živel do konca. Ideja o Yellow Magic Orchestra sega v leto 1977 in že naslednje leto so izdali istoimenski prvenec, s katerim so postali zvezde na Japonskem in v tujini. Album danes na splošno velja za enega najzgodnejših primerov synthpopa. Bili so pionirji v uporabi sintetizatorjev, semplerjev, sekvencerjev, računalnikov in tehnologije digitalnega snemanja. Pesmi, kot sta »Firecracker« in »Computer Magic«, ki so jih semplali zgodnji hip-hop in tehno producenti, sta prispevali k zgodnjemu uveljavljanju glasbe za videoigre, ravno ko je industrija iger na Zahodu doživela prvi pravi razcvet. Še eno Sakamotovo skladbo Yellow Magic Orchestra, imenovano "Behind the Mask", so kasneje prirejali izvajalci, kot sta Michael Jackson in Eric Clapton. V razponu petih let so Yellow Magic Orchestra izdali sedem albumov, vrhunec njihovega dela pa je bil album Service leta 1983. Do takrat, ko je Yellow Magic Orchestra tistega leta razglasil premor, se je Sakamoto že utrdil kot zaželen skladatelj in sodelavec na svetovnem odru. Njegova prva uspešnejša filmska glasba, s katero se je rad ukvarjal, je bila za Merry Christmas, Mr. Lawrence iz leta 1983, kjer je v filmu nastopil tudi kot igralec ob Davidu Bowieju. Za svoje delo na The Last Emperor z Davidom Byrnom in Congom Sujem je Sakamoto prejel oskarja za najboljšo izvirno glasbo. Leta 2015 je prejel nominacijo za zlati globus tudi za svoje delo v The Revenant.
Pozdravljeni v Second hand. V ozadju ste verjetno prepoznali 22 let star hit angleške alternativne rock zasedbe The Verve z naslovom "Bitter Sweet Symphony", ki je bila izdana na njihovem tretjem albumu Urban Hymns iz leta 97. Rolling Stone in NME sta jo razglasila za pesem leta 97 in tudi širše je sprejeta kot ena od pesmi, ki so definirale Britpop ero. Na Brit Awards leta 98 je bila Bitter Sweet Symphony nominirana za Best British Single kasneje pa še za Grammy Award v kategoriji Best Rock Song. Ampak zakaj po 22-tih letih govorimo o tej pesmi? No, če bi takrat pesem osvojila Grammy-ja ali Brit award, bi nagrado prejela Mick Jagger in Keith Richards. Razlog se skriva v pravnem sporu, ki je bil sprožen kmalu po izdaji pesmi, saj je pesem semplala simfonično verzijo pesmi The Last Time od The Rolling Stones. Posledica tožbe je bila, da je pisec pesmi in pevec skupine The Verve, Richard Ashcroft, moral prepisati avtorske pravice na Mick Jagger-ja Keith-a Richards-a. Zadnjih 22 let The Verve niso prejeli niti centa od prodaje pesmi Bitter Sweet Symphony. Sedaj pa je prišlo do preobrata oziroma kot pravijo avtorji novega članka o pesmi pri BBC: ‘Se je popravila ena največji krivic v rock glasbi’. Ashcroft je 23-tega maja v Londonu na Ivor Novello Awards prejel nagrado za življenjsko delo za svoje pisanje. V govoru na ceremoniji je izjavil: "Prejšnji mesec sta Mick Jagger in Keith Richards prepisala vse pravice na pesmi Bitter Sweet Symphony name, kar je resnično prijazna in plemenita gesta z njune strani." Jagger-ju in Richards-u se je zahvalil, da sta ga priznala kot avtorja ‘’te mojstrovine’’. Posledično bo od tega trenutka naprej Ashcroft dobival avtorski honorar in moralno avtorstvo za pesem. Pevec je še izpostavil, da je bil za situacijo dejansko odgovoren pokojni manager skupine Rolling Stones, Allen Klein, in ne glasbeniki sami. Kot pravijo pri Rolling Stone magazine, se je tožba pričela leta 97, ko so The Verve zaprosili za pravico uporabe kratkega sempla simfonične pesmi The Last Time, ki je bila posneta leta 95 s strani Andrew Oldham Orchestra. Rolling Stones so dovolili uporabo pet-notnega segmenta v zameno za 50% pravic, a Klein je kasneje v tožbi zagovarjal, da so The Verve kršili dogovor in uporabili večji del pesmi. Klein-ovo podjetje je zmagalo in The Verve so se morali odreči vsem pravicam. Situacija je jezila The Verve vsa leta. "Rečeno je bilo, da si bomo delili pravice na pol" je povedal basist skupine, Simon Jones. "Potem pa so videli, kako uspešna je pesem in nas poklicali, da želijo vse pravice ali pa naj umaknemo pesem iz prodaje, saj nimamo druge možnosti." Ashcroft je za BBC izjavil, da so spor končno rešili v pregovorih z Klein-ovim sinom in novim managerjem skupine Rolling Stones, Joyce Smyth-om. The Rolling Stones so izdali tudi sporočilo za javnost, v katerem so zapisali, da je bila Ashcroft-u vzeta pravica do zaslug za "eno njegovih najbolj ikoničnih pesmi, vključno z pesniško vsebino" in to za več kot dve desetletji. "To je fantastičen razplet" je rekel Ashcroft. "Je dogodek, ki ti spremeni življenje". Ena od nepričakovanih prednosti je, da bo Ashcroft končno lahko užival v gledanju nogometa. Kot pravi "Pesem igrajo pred tekmami Anglije. Končno se lahko naslonim in gledam Anglijo … in uživam v trenutku." Pridružimo se torej Richard-u in uživajmo še malo v pesmi, ki so mu jo vrnili v last po dolgih 22-tih letih.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo svežem hitu Maroon 5, z naslovom Memories. Izdan je kot napovedni singl prihajajočega, že sedmega studijskega albuma skupine, ki naj bi bil izdan kmalu, zelo verjetno pred pričetkom turneje po ameriškem kontinentu, ki se prične 23. februarja. Maroon 5 so ameriški pop rock band, ki je začel z delom pod imenom Kara's Flowers že leta 1994, ko so člani bili še v srednji šoli. Po dveh uspešnih albumih in krajši pavzi so se na sceno vrnili pod imenom Maroon 5 in pričeli izjemno uspešno glasbeno kariero. V njej so prodali že preko 120 milijonov albumov, kar jih postavlja zelo visoko na lestvici najbolj prodajanih glasbenikov vseh časov. Skupina sicer večkrat izjavlja, da so samozadostna celota in da sami pišejo svoje pesmi, a dejstva govore drugače. Maroon 5 so izdali že 15 pesmi, ki so priredbe, v vsaj šestih dodatnih pa je zaslediti semplanje. Verjetno je Lavine-ova izjava v članku o njihovem piscu in producentu Benny Blanc-u bližja resnici. Kot Lavin zanj pravi: ''Ima Midasov dotik pri sestavljanju ekipe v določenem trenutku pri izpeljavi glasbenega momenta. Je za sodelovanje in je neverjetno uspešen pri izbiri najboljšega za določeno nalogo.'' Očitno Midasov dotik uporablja tudi za izbiro semplov, ki bi najbolj ustrezali pesmim Maroon 5 in ga je za sestavo novega hita tudi uporabil. Tokrat so se vrnili preko 300 let v zgodovino in si sposodili iz skladbe "Pachelbel-ov Canon" od Johann Pachelbel-a. Johann Pachelbel je bil nemški skladatelj, organist in učitelj, ki je v višave dvignil vzhodno-nemške šole orgel, s svojimi deli pa si je prislužil mesto med najpomembnejšimi skladatelji srednjega Baročnega obdobja. Pachelbel-ov Canon je, podobno kot njegove druge skladbe, v času njegovega življenja bil zelo popularen, nato pa za nekaj stoletij potonil v pozabo. Šele izvedba skladbe leta 1968 s strani Jean-François Paillard chamber orchestra, je kanonu prinesla ponovno popularnost, in v 70-tih je ta postal množično izvajan. V ranih 80-tih je bil skorajda vseprisoten kot glasba v ozadju. Od 70-tih naprej pa so elementi skladbe tudi množično semplani. Kot je leta 2002 dejal glasbeni producent Pete Waterman, je kanon "skoraj pradedek pop glasbe, saj smo nanj podzavestno navajeni glede na njegovo uporabo v zadnjih 30 letih". Odmeve skladbe namreč najdemo v pesmih kot so "I Should Be So Lucky" od Kylie Minogue, "All Together Now" od The Farm, "Go West" od The Pet Shop Boys, "C U When U Get There" od Coolio pa tudi rock pesmih kot sta "Basket Case" od Green Day in "Don't Look Back in Anger" od Oasis. Prisluhnimo torej popularnem viru semplov in melodij, "Pachelbel-ovem Canon-u" od Johann Pachelbel-a, ki so ga pred kratkim semplali Maroon 5 za izgradnjo melodije svežega hita Memories.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Potem ko smo vrsto oddaj posvetili pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine, se je vmes odvilo kar nekaj zanimivih obletnic in dogodkov povezanih z glasbeno industrijo. Danes pod drobnogled vzamemo dokaj presenetljivo okroglo obletnico 'kraljice popa', Madonne. Težko verjeti, a Madonna je pred kratkim dopolnila 60 let. Srečali smo jo tudi v prej omenjeni lestvici, in sicer na 61 mestu lestvice, kamor so uvrstili njeno “Hung Up” iz leta 2005. S pesmijo se je pred dobrim desetletjem vrnila k koreninam New Yorške nočne scene z disco-pop umetnino za novo tisočletje, Confessions on a Dance Floor. Pri oblikovanju nosilnega singla, “Hung Up” je osebno poklicala in dobesedno prosila Abba-ina pisca Benny Andersson-a in Björn Ulvaeus-a za dovoljenje za uporabo hita “Gimme! Gimme! Gimme! (A Man After Midnight)” iz leta 79. Kljub izredno zaščitniškem odnosu do svojega materiala sta Madonni le rekla da in nastal je njen nov megahit. In to ni bil njen zadnji, tudi po 50 letu je bila uspešna na glasbeni sceni in sodeč po videih, izjemno fit, sledili so še hiti Sorry, 4 minutes, Give it 2 me, Get together in Give Me All Your Luvin. Madonna-i semplanje ni ravno tuje in zdi se, da je za Give it 2 me uporabila Marvin Gaye-evo Got to give it up, brez da bi to navedla ali uredila avtorstvo. Ker je producent te pesmi Pharrell, se zdi to še toliko bolj verjetno zaradi uporabe iste pesmi v Thick-ejevi Blurred Lines. Med omenjenimi novejšimi hiti je takšna, ki uporablja tuj material še Sorry, ki uporablja Can you feel it od Jacksons 5, pa tudi Get together, kjer najdemo sledi pesmi "Take Your Time (Do It Right)" The SOS Band-a. Od njenih priredb v novem času omenimo zelo uspešno American pie, presenetilo pa vas bo verjetno, da je tudi Ray of light priredba, in sicer manj znane pesmi Sepheryn od Curtiss Maldoon-a iz leta 71. Kot verjetno tudi pravilno predvidevate, pa tudi v drugih Madonninih hitih najdemo tuj material: v Material girl, Can you feel it od Jacksons 5, v Vogue, Ooh, I Love It od The Salsoul Orchestra, v Music, Never Young Again od Mirwais, v Frozen, Hot Pants od Bobby Byrd-a in naj omenimo še hit Erotica, kjer najdemo izseke pesmi El Yom 'Ulliqa 'Ala Khashaba od Fairuz. Da kraljice popa ne bi predstavili v napačni luči, povejmo, da so jo zaradi njenega vpliva drugi semplali v preko 300 primerih in prirejali v preko 500 primerih. Za semplanje in tudi priredbe so najraje uporabljali njene hite Vogue, Holiday, Material girl, Papa don't preach, La isla bonita, Like a prayer ter Into the groove. Tudi te enormne številke pričajo o njeni pomembni zapuščini glasbeni industriji, kritiki in avtorji pa jo soglasno opisujejo kot najvplivnejšo pevko vseh časov. Kot je rekel Alan McGee od The Guardian, Madonna je post-moderna umetnina pop kulture, ki ji ne bo več enake. S prodanimi 300 milijoni albumov je najbolj prodajana pevka vseh časov, z aktivnostjo v vseh sferah glasbene in zabavne industrije pa je postala tudi najbogatejša glasbenica. Ne bo se pa še ustavila. Januarja letos je 60 letna pop ikona napovedala snemanje svojega že 14tega albuma, in napovedala izdajo tega za leto 2019. V pričakovanju tega prisluhnimo še malo njenem najbolj prirejanem hitu, Material girl.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Ko smo nekaj oddaj gledali v preteklost, je spet čas, da se posvetimo prihajajočim hitom. V ozadju že poslušate novo pesem Angleške superskupine The Last Shadow Puppets, ki jo sestavljajo Alex Turner iz Arctic Monkeys, Miles Kane, ki sicer deluje kot solo artist in v skupini The Rascals ter James Ford, znan kot Simian, Simian Mobile Disco in uspešen glasbeni producent. Sodelovanje se je pričelo po turnejah med letoma 2005 in 2007, ko so skupine skupaj koncertirale po Angliji. Kmalu so nastale skupne pesmi, ki so se v posnetke prelevile avgusta 2007 v Franciji, nato pa so materiale dodajali še do decembra, ko so s pomočjo London Metropolitan Orchestra dodali še manjkajoče instrumente. Nastal je album The Age of the Understatement, ki je takoj zasedel vrh lestvice v Angliji in sproduciral kopico hitov. The Last Shadow Puppets so po tem za dolgo časa potihnili, lani aprila pa so se vrnili z albumom Everything You've Come to Expect, ki pa ni bil tako uspešen kot prvi. Decembra je sledila še izdaja EP-ja z naslovom The Dream Synopsis EP, ki pa vključuje dve predelavi lastnih pesmi in štiri priredbe tujega materiala, ki so jih igrali na turneji. EP so posneli zgolj v enem dnevu v studiu. Pesem Is This What You Wanted, ki so jo s tega EP-ja izdali, in ji lahko prisluhnemo na radijskih postajah, je seveda priredba. Original so si sposodili od pred kratkim preminule legende, Leonarda Cohena. Cohen je svojo umetniško pot pričel s pisanjem pesmi in novel v 50-tih in ranih 60-tih letih prejšnjega stoletja in se je na tem področju močno uveljavil. Hkrati je gojil ljubezen do glasbe in kot mladenič igral kitaro v country skupini Buckskin Boys. Ljubezen do glasbe ga je ponesla v Nashville, kjer se je želel uveljaviti kot pisec country pesmi. Namesto tega se je zapletel v New Yorško folk sceno ter spisane pesmi ponudil v snemanje. Nekatere je z veseljem v svoj album In my life vključila Judy Collins, med njimi tudi pesem Suzanne, s katero je požela kar nekaj uspeha. S pesmijo je Cohen nase opozoril producenta John Hammond-a, ki ga je uvedel v izvajalske vode preko Columbia records. Sledil je Cohenov debutantski album Songs of Leonard Cohen decembra 67, na katerem najdemo tudi nam bolj znano, njegovo lastno verzijo pesmi Suzanne. Z istega albuma prihaja tudi njegov veliki hit: So long, Marianne. Cohen je na slavo v Ameriki moral počakati, medtem, ko je v Veliki britaniji in drugod postal zvezda že s prvim albumom. Sledili so trije folk albumi: Songs from a Room iz leta 1969, Songs of Love and Hate iz leta 1971 ter New Skin for the Old Ceremony iz leta 1974, iz katerega prihaja tudi pesem Is This What You Wanted. Leonard je skupno izdal 14 studijskih albumov, zadnjega, You Want It Darker, zgolj tri tedne pred smrtjo, ter več live in kompilacijskih albumov. Kot pisatelj in kasneje pevec se je večkrat dotaknil tem kot so politika in sociologija, pa tudi religije, odnosov in sexualnosti. Za svoja dela na obeh področjih je prejel množico nagrad in priznanj, na ravni Kanade pa tudi širše. Kot zapuščino omenimo še prvo pesem iz Cohenovega albuma Various Positions iz leta 1984, ki nosi naslov "Hallelujah" in je eden njegovih največjih hitov. Z istega albuma prihaja tudi njegov velik hit Dance me to the end of love.Cohen se je pred kratkim pri 82-tih letih starosti in petih desetletjih delovanja v glasbeni sceni poslovil in za sabo pustil odlične skladbe, ki jih je že in očitno še bo prirejala nepregledna množica glasbenikov.
